“naj nas doleti v letu 2OO9″
(kombinacija soneta in prostih rim)
glasba: Happy New Year (ABBA)
http://www.youtube.com/watch?v=dcLMH8pwusw
(ne gre za priredbo in besedilo ni pisano na melodijo,
glasba je le kot podlaga na katero se je pisala pesem)
slika: Stanka GolobČe moč bi imela …
kot sonce neba,
razlivala žarke na vse bi strani,
da vsak bi zasvetil
v mraku … v temi,
nikdar ne izgubil bi sanj in želja.
Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.
Če moč bi imela …
sij čistih voda,
solzami bi prala vso žalost - kali,
le z bistrih izvirov
bi točili si,
napoj, ki bi vračal svetlobo srca.
Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.
Če moč bi imela …
vso vero boga,
od duše do duše
odprtih dlani,
bi nosila radost – darove na tla;
posula bi s cvetjem
vse sive poti,
da vsak bi se našel
v ljubezni za dva,
za sabo pa puščal bi tople sledi.
Vem,
to je le pesem
otroških oči,
ki močno želijo si sreče sveta.
***
Pa vendar ujamem
te žarke neba.
Ne rabim višine,
bogov vseh moči.
Ni treba poseči v čistino voda,
ker v tvojem naročju
se solza bistri.
Drug drugemu dala
sva sonca luči,
ko v srcu razrašča se čudež sveta…
Vem,
to ni le pesem
otroških oči,
to TI si ljubezen … vsa sreča sveta.
****
(haiku)
Biserne solze
lovim v svoje oči.
Kmalu v sreči.
Čez širno nebo
naj ponese jo k tebi.
Ta sončni napoj.
*****************************************
Zgoraj priložene slike so avtorska dela:
umetnice Stanke Golob
(več o njej pa v spremnem besedilu)
Njeno razstavo pa si je moč ogledati
v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu,
do 9.1.2009
MEHKE STENE
Ustvarjanje Stanke Golob je neločljivo povezano z naravo, ki jo prikazuje v njeni neokrnjeni podobi. V skoraj dvajsetletnem kreativnem obdobju, v katerem se je neprestano izobraževala na različnih likovnih tečajih, je ustvarila več tematskih sklopov, posvečenih dolinama Soče in Bače. Slikarkino navezanost na domače okolje poudarja tudi specifična tehnika »slikanja« z raznobarvnim peskom iz slovenskih rek in potokov, ki daje njenim stvaritvam pečat edinstvenosti.V likovnem opusu Stanke Golob zasledimo tako stvarne upodobitve gorskih pejsažev kot tudi podobe nadrealističnih krajin, obogatenih z geometrijskimi liki in abstraktnimi elementi, ki poudarjajo drugačno prostorsko razsežnost.
Slikarkino željo po globljem raziskovanju perspektive in prostorskih učinkov na dvodimenzionalni površini izražajo tudi samostojni geometrijski liki, ki jih premišljeno razobesi po galerijskem prostoru. Samozadostne, svobodno preoblikovane geometrijske strukture, ki »mehčajo« trdne stene in iluzionistično razširijo dejanski prostor, vabijo gledalca, naj pogleda onstran prevladujočih prostorskih omejitev.
Posebno poglavje v raziskovanju tridimenzionalnih prostorskih učinkov predstavljajo prosto stoječi objekti, sestavljeni iz steklenih plošč, zrcal in peščenih motivov, ki s pomočjo umetne luči ustvarjajo spremenljivo igro svetlobe in senc. Senčne podobe, ki se izrišejo na stenah, so bežne in neoprijemljive, vendar gledalcu nazorno prikazujejo, kako avtorica dojema življenje in človekovo naravo. V njenih zadnjih delih pravzaprav opazimo povečano zanimanje za upodabljanje človeške figure, ki se pojavlja bodisi v svoji realni podobi bodisi v stilizirani obliki, s katero zaznamuje prisotnost inteligence (višje sile) v naravi. Realistične upodobitve rečnih strug oživljajo personifikacije naravnih pojmov, ki spominjajo na bajeslovna in imaginarna bitja iz antičnih mitologij.Slikarska dela Stanke Golob so premišljeno komponirana in tako barvno kot kompozicijsko skrbno uravnotežena. Njena svojevrstna ustvarjalna tehnika je dovršena, pravo virtuoznost pa zaznamo zlasti v subtilni obdelavi barvnih prehodov in v modeliranju senc, ki jih izdela s peskom različnih barv in granulacij. Pridušena paleta naravnih barvnih odtenkov poudarja brezčasnost in lirično razpoloženje na kompozicijah, ki nam odstirajo slikarkin osebni odnos do Zemlje. V njenem delu začutimo jasno željo po iskanju enosti z naravnim okoljem, po vživljanju v naravo, ki obuja idejo o romantičnem stapljanju človeka in narave.
spremna beseda:Nataša Kovšca
